»Veste, vedno dam za primer Elizabeth Taylor, ki je velika nedotakljiva filmska zvezda na hollywoodskem nebu. Audrey Hepburn pa je bila ves čas le običajno dekle z druge strani ulice, ki je zrastla v svet v majhni črni oblekici. Zato jo dojemamo kot eno izmed nas in to jo dela tako večno.«
»Nisva odraščala niti v Hollywoodu niti v njegovem duhu! Ko sem moral začeti obiskovati šolo, je prekinila svojo igralsko kariero in postal samo mama. Odraščal sem ob njej kot ob pravi mami, ki me je prišla iskat v šolo, ki je šla z mano nakupovat nogavice ali pa knjige. Bila je ženska, ki je imela zjutraj, ko je vstala, lase skuštrane, in ki je bila vedno tam za naju otroka.«
»Zadnjih 5 let svojega življenja je preživela kot Unicefova ambasadorka in pogosto je ta del življenja opisovala kot najpomembnejše poglavje svojega življenja. Prepričana je bila, da če že ima priložnost, da se lahko zahvali za vse, kar ji je prineslo življenje, potem je prav, da pomaga otrokom, saj je iz lastnih izkušenj vedela, kako pomoč potrebujejo.«
»V naši občini nimamo prav veliko parkov in zato smo morali zgraditi novega, saj ljudje potrebujejo prostor za sprostitev in srečanja s sosedi. To pa je bila priložnost, da poimenujemo park po Audrey, saj je bila rojena nedaleč od tu. S tem smo želeli počastiti to čudovito igralko pa tudi čudovito žensko.«
»Rekel sem mu, da bi rad imel kip, ki bi jo predstavljal hkrati v treh različnih starostnih obdobjih, in sicer kot mlado žensko, ki je postala igralka in filmska zvezda; kot nekoliko bolj zrelo žensko, ki je postala žena in mati, in nazadnje kot zrelo žensko, ki je ambasadorka Unicefa in z delčkom razočaranja nad tem, kako ravnamo s prihodnjimi generacijami.«
»Pravzaprav se ne naučimo ničesar novega, toda ko pridemo do konca, vidimo, da se je dekle, v katero se je zaljubil svet . . . razcvetelo v to žensko. To vidiš, to občutiš.«
